Alternativna mobilnost na vodik vključuje vrste vozil, ki so daleč od običajne uporabe, kot je ravnanje z materialom, imenovano tudi industrijska logistika. To predstavlja znaten delež trenutno uporabljenih gospodarskih vozil, pri katerih ima lahko vodik pomembno vlogo. Sprejetje vozil na vodik v sektorju ravnanja z materiali v Evropi in Italiji je manj razvito kot v drugih državah, kot sta ZDA in Japonska. Vendar pa povpraševanje narašča in ga je mogoče okrepiti z ustreznimi programi za spodbujanje zamenjave zastarelih vozil, ki onesnažujejo okolje.

Pred tem so spodbude za ustvarjanje generatorjev/distributerjev vodika, ki uporabljajo obnovljivo energijo, bistvenega pomena za razvoj mobilnosti z alternativnimi gorivnimi celicami, pa tudi sredstva za spodbujanje tehnoloških inovacij v sektorju. To bi omogočilo oblikovanje ne le trga, ampak tudi konkurenčnega proizvodnega sistema, ki bi se lahko odzval na domače in tuje povpraševanje, s posledičnim izboljšanjem italijanske trgovinske bilance in ustvarjanjem kvalificiranih delovnih mest. Razvoj v to smer bi omogočil zmanjšanje uvoza električne energije in fosilnih goriv, ​​kar bi zagotovilo nižje stroške integracije in optimizacijo energetskega sistema, ki bi lahko prispeval k dolgoročnemu doseganju lizbonskih ciljev, ki jih je Italija razglasila na mednarodni ravni. . Prav tako je treba s tehnologijo seznaniti tako prebivalstvo kot proizvodni sektor, da se olajša njeno širjenje.

Opredelitev nacionalnih ciljev za razvoj mobilnosti na vodik v Italiji, izdelana v tem "Nacionalnem razvojnem načrtu", temelji na posebnih merilih in podrobnem analitičnem modeliranju, ki traja do 31. 12. 2050.

Če povzamemo glavne zaključke načrta, je predvideno, da bi lahko prodajni scenarij v Italiji za avtomobile FCEV leta 2025 dosegel približno 27.000 enot. Za avtobuse je približno 1.100 enot do leta 2025. Za težki transport se pričakuje do leta 2030 doseči vozni park nekaj manj kot 2.000 enot in do leta 2050 nadomestiti 29 % voznega parka (približno 50.000 vozil). Scenarij potniškega prometa v železniškem sektorju predvideva uvedbo vodika v približno 20 enotah do leta 2025, kar bo pomenilo zamenjavo 100 dizelskih lokomotiv na neelektrificiranih progah do leta 2050. Predvidoma bo zamenjanih med 200 in 250 več lokomotiv. , kar bo v bližnji prihodnosti omogočilo nekatere spodbujevalne pogoje, kot je povečanje javne pomoči in znižanje stroškov voznega parka z naknadnim opremljanjem ali rešitvami, združljivimi z bimodalno storitvijo. Kar zadeva trg opreme za transport materiala, se pričakuje postopna uvedba sistemov za gorivo na vodik, z zalogo 2.750 vozil do leta 2030 po najbolj konzervativnem scenariju.

Da bi zadostili povpraševanju, bo od zdaj do leta 2025 zgrajenih 197 bencinskih servisov (141 za avtomobile in 56 za avtobuse), ki jim je treba dodati tiste, ki so potrebni za polnjenje železniške opreme. Manjše postaje bodo zgrajene v dveh začetnih fazah (2020–2022 in 2023–2023) in bodo služile voznim parkom. V prvi fazi 2020–2022 se pričakujejo zasebne flote z do 99 do 109 avtomobili leta 2025 in do 10–11 avtobusov, s postajami 50 kg/dan oziroma 200 kg/dan. V letih 2023–2025 vozni parki do 222–229 avtomobilov in do 29 avtobusov s postajami za 100 kg/dan oziroma 200 kg/dan. Gradnja majhnih postaj omogoča hitro doseganje minimalne pokritosti glavnih prometnih poti (TEN-T) in glavnih naseljenih središč, kar zagotavlja poznejši prehod na množični promet. Po tej začetni fazi so predvidene le velike postaje, 500 kg/dan za osebne avtomobile (sposobne oskrbe do 1.169 osebnih avtomobilov/dan leta 2026) in 1.000 kg/dan za avtobuse (zmožnosti oskrbe do 60 avtobusov/dan). leta 2026). , ekonomsko privlačen za operaterje v sektorju.

V Italiji so trenutno

bencinske črpalke z vodikom prodam